Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Le štirje slovenski predstavniki na finalnih tekmah svetovnega pokala osvetljujejo izjemno ozkost slovenskega smučarskega kadra na najvišji tekmovalni ravni, a še precej bolj skrb vzbujajoče je stanje v zaledju. Kaj so razlogi za krizo, ki ima vse bolj tudi eksistenčni prizvok?
“O ponudbi bi resno razmislil, če bi lahko prejel popolno oblast,” nam je lani dejal znani smučarski delavec, ki ga je vodstvo panoge snubilo s ponudbo za prevzem strokovnega sveta. Ime na tem mestu niti ni pomembno. Njegove besede namreč razkrivajo eno od temeljnih težav slovenskega smučarskega sistema, kar med vrsticami ali ob ugasnjenih mikrofonih priznavajo tudi tisti, ki še zdaleč niso njegovi pristaši. Kdo odloča?
Že pred tedni smo pisali o okostenelem in preživetem sistemu, v katerem o profesionalnem smučanju in porabi milijonskih proračunov odločajo amaterski športni delavci, ob tem pa za svoje odločitve ne prevzemajo prave odgovornosti. V dobršni meri gre za obraze, ki v zboru in odboru za alpsko smučanje že vrsto let odločajo o usodi tega športa. V tem začaranem krogu so minevala leta …
Ko je Tone Vogrinec, oče sodobnega slovenskega alpskega smučanja, leta 2002 dokončno izpregel, so mnogi športi v boju za sredstva in mlade športnike resda že pošteno ogrožali alpsko barko. A slovensko smučanje, katerega status nacionalnega športa je že bledel, je tedaj še imelo ustrezen piramidni sistem, ki je skozi delovanje klubov in postopno napredovanje na reprezentančni ravni v ospredje potiskal nove in nove obraze.
Koncept je živel še nekaj sezon, nato pa se je močno zamajal. Predvsem po letu 2007 se je panoga znašla v daljšem obdobju vodstvene, organizacijske in posledično finančne nestabilnosti. Menjavali so se predsedniki zborov, vodje panog ali direktorji, kar nekaj pretresov pa je bil deležen tudi vrh zveze. Pravega konsenza o modernizaciji smučarskega sistema ob boju za parcialne interese ni bilo.
In ker je vse skupaj sovpadalo z najboljšimi sezonami legendarne Tine Maze in še vedno dokaj veliko reprezentanco, ki je bila plod prej omenjenega sistema, se kriza na najvišji ravni še ni tako izrazito poznala. Pa čeprav so alarmi že goreli.
Leta 2015 je bil alpski proračun ob nekaj dolgovih manjši od milijona evrov. Tedanji vodja panoge Miha Verdnik je nato ob spremenjenem marketinškem modelu in oživitvi sklada opremljevalcev v dveh letih proračun potrojil, predlani pa je bilo v smučarski malhi zavidljivih 3,8 milijona evrov.
A če je Verdniku s sodelavci uspelo dvigniti finančno krivuljo in ustrezno strokovno vzdrževati ekipe na najvišji ravni, pa se je nadaljevalo trohnenje temeljev. Na današnjo skromno kadrovsko podobo članskih reprezentanc sta močno vplivala dva – javnosti dokaj neznana – dogodka.
Prvi se je zgodil v sezoni 2018/19, ko je odbor panoge prižgal rdečo luč za vse tekmovalce, ki niso imeli izpolnjenih kriterijev. Kmalu zatem se je od smučanja poslovilo kar 17 tekmovalcev. Leta 2022 je zbor panoge potrdil ukinitev C-reprezentanc, čemur je sledil nov velik osip. Klubi, na katere je bila takrat prenesena odgovornost “produkcije” tekmovalcev, niso bili kos nalogi. Tudi sami so se namreč znašli v globoki krizi. Ta je bila za mnoge nekdaj velike centre usodna.
Skrb vzbujajoči so tudi podatki o izhlapevanju bazena v otroškem smučanju. Leta 2018 je bilo v kategorijah od U-8 do U-16 skupno registriranih 710 smučarjev, leta 2021 še 686, lani 572, letos pa manj kot 350. Otroci se ob usmeritvah staršev pač raje odločajo za športe, ki so finančno bolj dostopni in jih je lažje usklajevati s šolo. Pa tudi za športe, v katerih vidijo prihodnost.
Slovensko smučanje se zdaj nahaja v položaju, ko klubi bijejo boj za preživetje, alpski del SZS pa še ni razkril jasne vizije, ideje o soočanju z novonastalimi razmerami, novega koncepta zgodnjega selekcioniranja … Položaj otežuje tudi nesporno dejstvo o vse dražji naravi smučarskega športa, medtem ko večna pomanjkljivost ostaja manko trenažnega poligona, kar pri SZS le deloma krpajo z dogovori z 11 smučarskimi središči.
Novo vodstvo alpskih disciplin torej čaka zahtevna naloga. Po eni strani mora poskrbeti, da bo obstoječa reprezentanca ohranila stik s širšim svetovnim vrhom, kar prinaša tudi vsaj delno medijsko pojavnost, poiskati načine postopnega priključevanja novih rodov, hkrati pa v soglasju s klubi postaviti nov sistem, v katerem bo imela veljavo znova tudi – stroka.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje